Nahajate se: O krajuZgodovina

Zgodovina

Vuzenica je kraj z bogato preteklostjo. Območje se je začelo razvijati že zelo zgodaj, ko so na ta obširna gozdnata prostranstva ob šumečo reko prodrli ljudje. Kdaj natanko verjetno ne bomo izvedeli nikoli, saj se je za njimi ohranilo zelo malo ostankov. V središču Vuzeniške kotline se je verjetno že po prihodu Slovencev razvila naselbina nekoliko stran od Drave, nad pritokom Cerkvenico, tako da poplave naselbini niso mogle povzročati škode.

Kakšno je bilo ime naselbine, se ne ve. Kot kraj pa se Vuzenica v zanesljivih virih omenja prvič v listini iz leta 1238, vendar že kot sedež od Dravograda odcepljene gospoščine in iz Šmartna izločene fare, torej kot pomembnejše naselje, kar kaže na večjo starost. Od tega obdobja dalje lahko torej zanesljivejše beležimo njeno zgodovino, prav tako pa tudi zgodovino okoliških krajev, s katerimi je bila Vuzenica skozi celoten srednji vek in vse do danes v nenehni povezavi.

Na sam nastanek kraja je vplivalo mnogo dejavnikov, največji vpliv na tem območju pa sta imeli prav gotovo obrt in trgovina, ki sta pogojili nastanek sejemske naselbine ter seveda razvoj krščanstva, ki je vplival na naselitev ob prvih cerkvi. Največji vpliv na razvoj naselja pa je imela deželskosodna, cerkvenoupravna in fevdalnoposestna organizacija, prav tako pa tudi obrambni vidik kot sestavina strateške organizacije ter vpliv prometa in zvez.

Leta 1238 je bil vuzeniški grad že pozidan, pod njim pa se je začelo razvijati naselje obrtnikov in rokodelcev, k čemur je prispevalo tudi dejstvo, da je bil kraj sedež že zelo stare fare. Zato je tudi razumljivo, da se Vuzenica že zelo zgodaj razvije v trško naselje. Prva omemba Vuzenice kot trškega naselja sega v leto 1288. Z dvigom gospodarske moči prebivalstva je rasla tudi težnja po avtonomiji, pa tudi po zapisanih pravicah.

Prvi lastniki kraja so bili Breže - Selški, Ažvini, Spanheimi in Trušenjski, nato šentpavelski benediktinci s fevdniki Vuzeniškimi gospodi do leta 1374 in Celjani do leta 1456. Od takrat dalje Habsburžani, ki so ga leta 1586 prodali Ammanom, ti pa leta 1663 marenberškim dominikankam. Kraj je torej prvič omenjen leta 1238, ko se poimenujeta tudi cerkev in grad, katerega naj bi okoli leta 1210 zgradil Kolon I. Vuzeniški iz rodu Trušenjskih.
Grad je začel propadati po letu 1782. Zadnji lastnik propadajočega gradu je bil Oskar von Pistor, slikar in portretist. Vaška naselbina pa se je razvila seveda že prej, okoli cerkve nad potokom ter se pozneje imenovala z letom 1330 tudi Stari trg. Novi trg je ustanovil Kolon III. Vuzeniški okoli leta 1280 nad grajskim gričem in Dravo ter mu pred letom 1288 priskrbel trške pravice z nižjim sodstvom. Leta 1359 je dobila gospoščina tudi svoje deželsko sodišče.

Tržani so živeli v majhnih lesenih hišah z nekaj travnika in polja. Večina priimkov je povezanih s poklicno dejavnostjo tukajšnjih prebivalcev, na primer kovač > Kovač, Kovačič; mlinar > Mlinar; tkalec > Tkalec. Na poklicno dejavnost kažejo tudi priimki, ki so sicer nemškega izvora: Schmidt, Schneider, Scherer ... Od 17. stoletja dalje so priimki pri tržanih postali stalni, ne glede na obrt, ki so jo opravljali.

Vuzenica je bila v nenehnih stikih z okoliškimi kraji, ki so bili povezani v vuzeniško župnijo; to so bile vasi Trbonje, Dravče, Št. Janž, Sv. Primož, Sv. Anton, Sv. Vid, Sv. Danijel, Vuhred, Orlica in Ribnica. Povezovala se je tudi s sosednjo gospoščino Puhenštajn, predvsem konec 16. stoletja, ko je gospoščino skupaj z Muto in Vuzenico upravljal Amman. Gospoščina je od takrat dalje spadala pod vuzeniško deželsko sodišče. Z vzhodnim sosedom - Lovrencem na Pohorju - je imela Vuzenica v sredini 13. stoletja odprta mejna vprašanja. Trušenjski so pristali na potek meje po razvodju med Radoljno in Velko.

V srednjem veku so bili poleg plemičev s posebnimi pravicami in privilegijami tudi tržani, predstavniki obrti in rokodelstva, seveda pa predvsem in v večini svobodni in nesvobodni kmetje. Večina kmetov v vuzeniškem okolišu je bila v zgodnjem srednjem veku nesvobodna in ti so poiskali pomoč in varstvo pri mogočnejših gospodarjih. Kmetje so se ukvarjali z živinorejo in poljedelstvom. Prevladovala je govedoreja in reja drobnice, med poljskimi pridelki pa predvsem rž in oves.

Gospoščina je posedovala kar nekaj gorninskih vinogradov. V 13. stoletju se omenja ribolov, zaradi katerega je bila gospoščina v sporih s Puhenštajnom in Marenbergom, od 14. stoletja dalje pa so imeli gospodje tudi lovno pravico, zaradi katere pa so bili v sporih s sosednjim Lovrencem. V okolišu je bil dobro razvit vodni promet in prevozi s konjsko vprego. Vuzenica je pobirala mitnino že leta 1364. Od 16. stoletja dalje pa se močno razvije splavarstvo in gradnja šajk za prevoz lesa vse do Vojvodine.

V cerkvenem pogledu je frankovski fevdalizem pomenil pomembno oporo pri uveljavljanju krščanstva. Glede okvirne cerkvene upravne razdelitve je ostala v veljavi določba Karla Velikega. Oglejskemu patriarhatu je pripadalo vse ozemlje južno od Drave, ki je bilo razdeljeno na več arhidiakonatov. Najmanjša cerkveno- upravna enota je bila župnija, ki so jo upravljali župniki ali pa njihovi namestniki, vikarji. Vuzeniška župnija je spadala v spodnjekoroški arhidiakonat in je mejila na šmartinsko župnijo na zahodu ter na šentpavelsko- lovrenško župnijo na vzhodu. Izmed trških objektov je seveda treba omeniti župno cerkev sv. Miklavža, ki se v zgodovini pojavi leta 1238, ko je omenjen njen vikariatni župnik Dietmar. Leta 1254 je postala samostojna, leta 1265 pa je bila izločena iz šmartinske pražupnije. Njeni patroni so bili Vuzeniški, Celjani in deželni knezi. Od leta 1360 so vuzeniški župniki postali arhidiakoni. Z delovanjem župnije pa so povezani tudi začetki šolstva, ki naj bi segali že v sredino 14. stoletja, ko se v listini omenja »Osvaldus scolasticus«. Najbolj se je  razvilo v sredini 17. stoletja, ko so tržani začeli obiskovati ruško šolo in tam šolanje nadaljevali. (vir: Sterže, J: Vuzenica z okolico do jožefinske dobe, Vuzenica 2003: 143 str.)

Leta 1883 je bilo zgrajeno šolsko poslopje, leta 1906 so odprli nemško schulvereinsko šolo in ji sezidali kmalu tudi novo poslopje. V tej stavbi je bila  od leta 1919 nameščena slovenska osnovna šola. Od 1951 do 1958 je delovala nižja gimnazija, nakar so jo združili z osnovno šolo v  centralno osemletko.

V 19. stoletju, natančneje v času od 1838 do 1844 je v Vuzenici deloval tudi slovenski narodni preroditelj, pesnik in lavantinski škof Anton Martin Slomšek. V Vuzenici je deloval kot nadžupnik, dekan in šolski nadzornik in v kraju napisal učbenik Blaže in Nežica v nedelskej šoli. Danes je v župnišču na ogled Slomškova spominska soba, katere posebnost je bogato poslikan strop z letnico 1653.

Do zgraditve železniške proge Maribor – Dravograd leta 1863 je bil kraj pomemben tudi zaradi obrti.  Na bogato gozdno zaledje na obronkih Pohorja se je opirala močna žagarska dejavnost. Znani so bili veliki živinski sejmi. Razvoj končno dosega po 2. svetovni vojni zaradi nove elektrarne in povečane industrije. (vir: Krajevni leksikon Slovenije, …) Danes se kraj gospodarsko in turistično razvija. Poleg sodobne HE in prenovljene Livarne se  razvija drobna obrt, trgovina in drugo.