Nahajate se: O krajuZanimivosti

Zanimivosti

Gozdna učna pot

20. maj 2016 / 1912

Točka 1

Ljubitelji narave, pozdravljeni v Vuzenici!


Severno pobočje Pohorja, ki se spušča od Kop vse do Drave, je značilno po veliki gozdnatosti. Ljudje so tu že desetletja močno navezani na gozd in od njega odvisni. Bogati pohorski gozdovi so že v preteklosti omogočili razvoj fužinarstva in steklarstva.

Danes imajo velik pomen za ljudi, nekaterim nudijo preživetje, drugim pa tesen stik z naravo. Skozi gozdove v okolici Vuzenice vodijo številne poti, kjer ljudje odkrivajo skrivnosti narave. Gozdna pot "Pistrov grad", ki je urejena, je le ena izmed mnogih prehojenih poti. Namenjena je vsem, ki želijo spoznavati gozd, njegovo zgradbo, razvoj ali pa v gozdu najti le trenutke sprostitve in oddiha.
Pot obide tudi kulturno zgodovinske spomenike, s katerimi nša spoznanja, vedenja in doživetja o gozdu samo še obogati. Vsakemu daje toliko, kot je željan videti in sprejeti. Napisne table ob poti in vodnik so le v pomoč, da bo spoznavanje gozda lažje.

Točka 2

Pot se začne pri Štoku, gradu iz 16.st., kjer nas glavna tabla informira o poteku in vsebini poti. Pred odhodom se lahko ozremo na sončno uro na Počevarjevi hiši.

Ob vstopu v gozd smo opozorjeni na gozdni rob ter vlogo gozda v odnosu do človeka. Pot nas vodi po gozdni vlaki do hribčka "Štokkogl", kjer lahko na vrhu doživimo čudoviti pogled na Vuzenico, na pokrajino Kozjaka in del Pohorja. Nadaljuje se po vlaki preko potoka, ob gozdnem robu do ruševin nekdanjega mogočnega Pistrovega gradu.
Od tu gremo naprej po gozdno kamionski cesti do naselja nasproti cerkve Devica Marija. Možen je ogled cerkve in Slomškove kapelice. Proti Vuzenici se vračamo po prijetni romarski stezi nad železnico.

Pot, ki je dolga dobra 2 km, se zaključi pri Valnerjevi kapelici. Prvi del poti do Pistrovega gradu je predvsem poučen . Drugi del je sprehajalen in nas opozarja na varovalno vlogo gozda. Za začetek ali zaključek poti si lahko ogledamo še cerkev Sv. Nikolaja in Slomškovo sobo v župnščiu. Sprehodimo se po posameznih TOČKAH od Vuzenice do Sv. Vida in odkrivajmo skrivnosti gozda na gozdni poti "Pistrov grad".

Točka 3

Je meja med gozdom in negozdno površino ter najbolj ranljiv del gozda, ki ga varuje pred vsemi zunanjimi vplivi. Na gozdnem robu uspevajo rastlinske vrste, ki zahtevajo veliko prostora, toplote in svetlobe. Tu lahko vidimo češnjo, hrast, gaber, bor in divjo jablano.

Prevladujejo grmovne vrste in sicer: šipek, dren, črni trn, srobot, leska, glog, trdoleska, krhlika, kalina in morda še katera. Med zelišči so najpogostejše jagode, maline in robide. Veliko rastlinskih vrst gozdnega roba je tudi zdravilnih in plodonosnih.
Številni plodovi so hrana za ptice in druge gozdne živali. Da bo gozdni rob trajno opravljal svojo nalogo, ga moramo negovati. Z nego gozdarji pospešujemo pestrost rastlinskih vrst, ohranjamo posamezna votla drevesa in tako vzdržujemo razgibano obliko gozdnega roba.

Točka 4

Gozd ni samo les
. Je življenje milijonov življenj, malih in velikih, vidnih in. Je bogastvo, ki ga ne moremo izmeriti, še manj pa brez njega živeti. Dobrine gozda, ki jih uživamo vsak dan:

 

gozd je vir življenja - 1 ha bukovega gozda pridela letno 7 - 10 ton kisika (za 100 ljudi);
je vir čiste in pitne vode - 1 ha gozda zadrži letno 2 milijona litrov deževnice;
je prostor rastlin in živali;
je varovalec plodnih tal pred erozijo - je čistilec zraka - 1 hagozda odstrani letno iz ozračja 68 ton prahu, odvzame 30 ton CO2;
je prostor za oddih in rekreacijo;
gozd blaži klimo in veter - tudi na razdalji do 100km;
gozd blaži hrup - v gozdu je manjši do 10 krat;
gozd je učilna, kjer lahko spoznavamo samodejno delovanje in zakonitosti narave.

Točka 5

Naravni gozd nastaja in se razvija skozi tisočletja. Številne rastline in živali v njem so med seboj povezane in soodvisne. V gozdu ima vsako življenje, še tako majhna rastlina ali žival, svoj pomen. V naravnem gozdu obstajata harmonija in ravnovesje; a samo takrat, ko ju ne uničuje človek.

Gozdarji z gozdom gospodarimo, usmerjamo njegov razvoj in ga negujemo. Skrbimo in pospešujemo pestrost drevesnih, grmovnih in rastlinskih vrst, ki omogočajo življenje mnogim živalskim vrstam. Še posebej pospešujemo vrste, ki so redke. Z nego vzdržujemo harmonijo in sožitje v naravi. Vsak nepravilni poseg lahko poruši ravnovesje za dolgo obdobje

Točka 6

Označene drevesne vrste so poleg številnih grmovnih, rastlinskih in živalskih vrst le del gozdnega prostora. Na poti bomo spoznali 4 iglavce in 16 listavcev, ki so znašilni za gozdove v okolici Vuzenice in Pohorja.

Razen duglazije, ki je drevo, prinešeno iz Amerike, so označene domače drevesne vrste. Z opazovanjem in primerjavo njihovih krošenj, debel, skorje, listov in plodov bomo prepoznali prenekatero drevo. Slovensko in latinsko ime na tablici naj naša ugibanja samo potrdi.Glavna drevesna vrsta v omenjenih gozdovih je smreka, ki je zamenjala prvotno izsekano bukev. Od iglavcev je množična še jelka, ki je poleg smreke glavna graditeljica pohorskih gozdov.
Na sušnih in revnejših tleh se pridružujeta še bor in macesen. Bukev, ki je v preteklosti tvorila komplekse pohorskih gozdov, spet postaja glavna drevesna vrsta listavcev.
Pojavlja se še hrast, ob jarkih in na vlažnih tleh pa javor in jesen.

Ostale drevesne vrste, kot so trepetlika, češnja, gaber, lipa, so redke, a pomembne za naravno pestrost gozda. Grmovne vrste, ki pa niso označene, so tudi sestavni del gozda. Največ jih je na gozdnem robu in v zaraščajočem gozdu. V gozdu grmovje varuje tla pred zapleveljenostjo, šiti debla dreves, pomaga pri naravni obnovi gozda in je hrana številnim živalskim vrstam.

Točka 7

Na hribčku "Štokkogl" se lahko (na svojo odgovornost) podamo na vrh, kjer je prelep razgled na Kozjak, del Pohorja in Vuzenico. Kot na dlani sta pod nami cerkev Sv. Nikolaja s svojim najvišjim zvonikom v Dravski dolini in župnišče s Slomškovo sobo.

Pogled nas usmeri tudi na viadukt kot značilnost Vuzenice ter na hidroelektrarno in Dravo, ki je v preteklosti predstavljala glavno transportno pot za les izpod pohorskih gozdov.

Točka 8

Gozd je življenje. Spoštuj življenje in ne uničuj ga.
Z ognjem se ne igraj - lahko uniči tebe in mene.
Prisluhni tišini gozda in ne vznemirjaj gozdnih živali.
Ne puščaj mi, kar ni mojega - odpadke odnesi s seboj.
Veliko opazuj in odkrivaj skrivnosti gozda.

Točka 9

Narava sama skrbi za ohranitev življenja. Večina slovenskih gozdov je nastala po naravni poti, iz semena, ki dozori in pada iz odraslega drevja daleč naokoli. Narava razpolaga z milijoni semen, iz katerih pa zrase le nekaj sto odraslih dreves.

Pred seboj vidimo, kako v starem gozdu nastaja in se razvija mlad naravni gozd. Odrasel gozd kot mati oblikuje okolje, ki varuje mladje pred zunanjimi vplivi narave, vetrom in snegom. Narava izbere, ohranja in vzgaja najbolj vitalna drevesa. Ostala so kot spremljevalci v razvoju gozda.

Gozdarji z nego odstranjujemo slabše osebke, pospešujemo vitalne in drevesne vrste, ki si jih želimo. Takšna pot je naravi najbližja in najbolj racionalna.

Točka 10

Večina vseh vodnih izvirov je v gozdnati krajini in v gozdu. Gozd močno vpliva na količino padavin na določeno površino. Drevje s svojimi krošnjami, listjem, iglicami prestreza in sprejema določeno količino padavin, jih zadržuje ter počasi in trajno oddaja.

Gozdna tla imajo veliko sposobnost vsrkavanja in zadrževanja. Zato je v takšnih tleh odtekanje vode počasno, kar omogoča trajno napajanje vodnih izvirov in studencev tudi v sušnem obdobju. Ohranjena gozdna tla zadržujejo vodo do 45 krat močneje kot pašna tla, vpijajo do 28 krat več vode kot peščena tla in prepuščajo do 50 krat več vode kot čistina. V gozdu je tako manjša nevarnost poplav in plazov.

Točka 11

Značilnost naravnega gozda je raznolikost.V njem najdemo veliko rastlinskih in živalskih vrst, številčnost posamezne vrste pa je nizka. Z večino gozdov gospodarimo sonaravno, kar pomeni, da želimo gozd čim bolj približati naravnemu.

V gozdu ohranjamo in večamo rastlinsko pestrost, puščamo gozdne jase, posamezna suha in votla drevesa ter plodonosne vrste. Če manjkajo votla drevesa za gnezdenje ptic, nameščamo tudi valilnice. Pestrost in številčnost živalskih vrst je odvisna od ohranjenosti narave.

Živalske vrste, ki se v naravi preveč namnožijo, lovci lovijo. Le pri srnjadi, jelenjadi, gamsu, divjem prašiču in lisici lovci z odstrelom delno vplivajo na številčnost vrste. Prav zaradi spreminjanja narave so mnoge živalske vrste že izginile, veliko pa je ogroženih. Pri tihi hoji skozi gozd lahko na poti srečamo srnjad, lisico, zajca, jazbeca, kuno belico in zlatico, dihurja, hermelina, podlasico, ježa, polha, gamsa, kakšnih 50 vrst ptic in številne žuželke.

Točka 12

Zaradi velikega deleža gozda (65%) je kozjaška pokrajina pred nami gozdnata. Gozd in kmetijske površine se prepletajo, vendar gozd prevladuje. V ravninskem delu muške Dobrave je gozda manj, a je zaradi svojih nalog v prostoru enako pomemben kot v hriboviti krajini Pohorja in Kozjaka.

Podobo gozdnati krajini dajejo zaokrožene kmetije - celki, ki so nastali v 16.stoletju. Osrednji del kmetije so negozdne površine. Del gozda (za pridobivanje stelje in gradnjo) je nad hišo, njive in travniki so pod njo, kar je pogojevalo gnojenje in obdelavo kmetijskih površin. Ostali gozd in pašniki so ostali na strmih ter severnih legah. Prenekateri celek je spremenil svojo podobo zaradi razvoja mehanizacije, zaraščanja kmetijskih površin na strmih pobočjih in krčitve gozda.

Točka 13

Milijoni korenin in koreninic dreves, grmovja in drobnih rastlin črpajo iz gozdnih tal hrano in vodo za svoje življenje. V gozdu narava sama skrbi za sklenjen krogotok hranil, zato gozdnih tal ne gnojimo. Gozdna tla nastajajo iz razkrojenega opada, odmrlih rastlin in preperele kamenine.
Gozdni opad imenujemo odpadlo listje, iglice, veje in odmrle rastline. Številne drobne živali in mikroorganizmi ta opad razkrojijo in tako nastaja plast humusa. Mikroorganizmi ga predelajo v hranila, ki so dostopna rastlinam. Pod plastjo humusa nastaja iz preperele kamenine prst, ki se meša s predelanimi ostanki odmrlih rastlin. Več kot je v tleh drobnih mikroorganizmov, bogatejša so tla.

Na rodovitnih tleh je tudi večja pestrost rastlinskih vrst . Za nastanek 1cm humusne plasti je potrebno več desetletij, uničimo pa jo lahko takoj.

Točka 14

Ozrimo se na obzidje nekdaj mogočnega vuzeniškega gradu, ki se prvič omenja v začetku 13. stoletja. Grad so upravljali številni oskrbniki. Do 14. stoletja je bil last vuzeniške gospode, potem so ga prevzeli Celjani in kasneje Habsburžani.

Leta 1663 je bil prodan radeljskemu samostanu dominikank. Po letu 1782 je grad prišel v roke verskega sklada, kasneje pa se omenja še nekaj lastnikov.

Ko se je leta 1897 naselil v Vuzenici slikar Oskar von Pistor, mu je grajski stolpič, kjer si je uredil stanovanje in atelje, postal priljubljen motiv, ki ga je v celoti upodobil. Delno ohranjen renesančni gradič je romantično poimenoval Göeteborg. želel ga je ohraniti in mu povrniti nekdanjo veličino, kar dokazujejo njegove ohranjene risbe z upodobitvijo gradu.

Točka 15

Preden krenemo nazaj proti Vuzenici, si vzemimo še čas za ogled cerkve Devica Marija na Kamnu. Je najstarejša podružnična in romarska cerkev, skrita v gozdu, na hribčku na Kamnu. Prvotna cerkvica je iz 12. stoletja, prvič pa se omenja leta 1383. Leta 1500 so jo povečali.

Cesar Jožef II je hotel v 18. stoletju cerkev opustiti, vendar so jo krajani vzdrževali in tako tudi obdržali. Leta 1842 so prenovili zunanjo kapelo, vhod v cerkev in prizidali zunanjo prižnico. Danes je obnovljena še kamnita streha, ki se čudovito vklaplja v okolje in je v ponos romarjem iz bližnjih in daljnih krajev.

Točka 16

Na hribčku stoji še kapelica, ki je bila postavljena leta 1998 in je posvečena A.M. Slomšku. Pod sprehajalno potjo proti Vuzenici je tudi obeležje v spomin na želežnško nesrečo iz leta 1898, ko je iztirila lokomotiva tovornega vlaka. Lokomotiva z vagonom je zdrknila po strmem pobočju in se ustavila na obrežju Drave.
Kljub dramatičnemu dogodku žrtev ni bilo. Dogodek je umetniško upodobil slikar Oskar von Pistor.

Gozd, ki nas obdaja, opravlja predvsem varovalno vlogo. S svojim bogatim koreninskim pletežem varuje strmo pobočje nad železnico in cesto pred izpiranjem tal ter zemeljskimi plazovi. Različna drevesa imajo različno razvit koreninski sistem. Smreka, ki ima prepredene korenine predvsem po površju, bi bila brez prisotnosti listavcev in grmovja na tem strmem pobočju nestabilna. Obstajala bi velika nevarnost spiranja in odnašanja zemlje. Listavci, ki s svojo srčno korenino in številnimi stranskimi koreninami vežejo tla, omogočajo počasno odtekanje vode in tako varujejo plazenje gozdnih tal. Zato gozdarji pospešujemo pestrost drevesnih vrst in tako ohranjamo varovalno vlogo gozda.

Točka 17

Suha, votla, podrta in mrtva drevesa na strmem pobočju nad potjo niso malomarnost človeka, temveč so sestavni del gozdnega okolja. Mrtvo drevo je v gozdu živo, ker je življenjski prostor milijonom drobnih življenj: glivam, žuželkam, pticam in duplarjem, ki so nepogrešljivi del v prehranjevalni piramidi.
V Sloveniji je 45 vrst ptic in 21 vrst sesalcev, ki uporabljajo dupla v sušicah za gnezdenje in zavetje. Gozdarji skrbimo za ravnovesje, zato puščamo v gozdu prenekatero sušico, ki postaja v gozdu vsak dan bolj živo drevo.

Za trenutek se še ustavimo v gozdu in mu prisluhnimo. Polni spoznanj in doživetij po prehojeni poti bomo zaznali njegovo življenjsko moč in blagodejni učinek. Spoznali bomo, da smo obogatili naše znanje, okrepili telo in duha.

Točka 18

V Valnerjevi kapeli je vzidana kamnita tabla s Slomškovim kronogramom:"Matiju Valnerju, bogih dobrotniku in očetu hvala Vuzenice." Iz kronograma je vidna tudi letnica nastanka - 1841.
A.M. Slomšek je spodbudil Vuzeničane k postavitvi spominskega znamenja dobrotniku Matiji Valnerju. Ta je služboval kot pisar v graščini Puhenštajn pri Dravogradu, v Pliberku in v graščini Brucken na Muri. Rojstnemu kraju Vuzenici je zapustil bogato dediščino 10.000 goldinarjev. Dediščina naj bi bila namenjena cerkvi, zdravniku za zdravljenje bolnikov, vzpodbuda za učitelje in ubogim šolskim otrokom.

V središču Vuzenice daje kraju svoj pečat in čar vuzeniška farna cerkve Sv. Nikolaja. Obhod okoli cerkev in pogled z bližnjega hribčka priča, da je nastajala skozi različna obdobja. Prvič se omenja leta 1238, osrednji del cerkve pa je iz začetka 12. stoletja. Ponaša se z masivnim in mogočnim zvonikom sredi cerkve in kamnito zidavo iz obdobja romanike. Po letu 1260 je cerkev povečana proti vzhodu in zahodu. Križeva in Mihaelova kapela sta povezani v stransko ladjo in poslikani z gotskimi freskami. Zvonik so povišali v 15. stoletju in ponovno leta 1890. Cerkev je z zvonikom med najvišjimi v Sloveniji in se z višino 59 m primerja z najvišjo smreko v Evropi - Sgermovo smreko na Pohorju ( 62 m). Zadnja pomembna sprememba stavbe je bila narejena med leti 1902 in 1904 .

Točka 19

V sedanji knjižnici in predprostoru vuzeniškega župnišča je ohranjena tudi spominska soba škofa A.M. Slomška, ki je služboval v Vuzenici od 1838. do 1844. leta.

Posebnost sobe je dobro ohranjen tramovni strop, ki je upodobljen z drobnimi vzorčki, predmeti in prizori iz vsakdanjega življenja. Vmes so tudi zapisi v nemškem in latinskem jeziku
Gozdna učna pot